Marko

Marko je poseben maček.. on je pravzaprav sosedov maček, no bil je.. zdaj pa je naš - ulični maček!

Pred štirimi leti sva se prvič srečala od blizu, vedno sem ga opazovala le od daleč, ko se je sprehajal okoli hiše.. je pač nezgrešljiv velik, črn maček.. in vsakič, ko sem stopila proti njemu je zbežal. Trajalo je, preden je dobil zaupanje.. še kakšno leto po tem se je v strahu ulegel v mojo bližino in po tiho začel presti. Takrat smo še imeli Šemo in se je hiši v velikem krogu izogibal, ker psi in mački, pač ne gredo skupaj. Vendar je kljub prisotnosti psa postajal vse bolj domač.. seveda, kjer je pes, je tudi hrana. Ko je še ugotovil, da ga naš bogi kuža niti ne vidi, niti ne sliši med tem, ko on pridno krade njeno hrano, so njegovi obiski postajali vse pogostejši. Stvar je prišla celo tako daleč, da je pri kosilu 'čisto ponesreči' ostal kakšen kos mesa, za katerega je bilo kar samoumevno, da je za Markota. Ampak ne.. on je poseben maček, kot sem opisala že na začetku. Pride.. se pusti pobožati (včasih je že prav tečno nadležen, ker se ti mota pod nogami), potem pa počasi odkoraka proti kuhinji, kjer.. čaka.. da kaj pade iz pulta, pečice, štedilnika.. tisto povoha, proba, malo požveči (včasih imaš prav občutek, da se resno sili s tistim kosom mesa), ko pospravi se pride stisnit na kavč in ko ima dovolj.. se postavi pred vrata in gre.. To je zgodba Markota, ki ga pozna naša družina, ki si ga je počasi že kar malo prilastila.. saj veste, bogi muc, lačen, brez doma..

No, ampak ta muc je vse drugo kot bogi in lačen. Res je da je njegova lastnica že nekaj let v domu starejših občanov. Svojci so pripravljeni poskrbeti zanj, konec koncev živijo v sosednji hiši. Ampak ne.. Marko si je dom izbral sam.. in to ne enega. 

Nedolgo nazaj je v pogovoru med sosedami debata nanesla na Markota.. slučajno se je namreč pretegoval na havbi sosedinega avtomobila. In ena pravi.. ja, to je pa moj Marko.. pa jo druga takoj prekine, kako vaš Marko, če je ves čas pri nas.. in tu se v debato vmešam še jaz in nežno pripomnim, da je Marko pravzaprav tudi naš. 

Po daljšem pogovoru smo prišli do zaključka, da Marko:

- pozimi spi v kurilnici pri sosedi št. 1 (tam imajo seveda samo za njega prižgan mali radiatorček ob njegovi blazinci, da reveža ne zebe),

- zajtrkuje pri sosedi št. 2, kjer se zadržuje tudi večino dneva, saj v isti hiši bivajo tudi študentje, ki si Markota pravzaprav tudi lastijo,

- večerja očitno pri nas.. no.. če seveda v 1., 2., 3. ali morda celo 4. domu, nihče ne odpre vrat

Maček je bil v zimskem času občutno predebel.. hranili smo ga vsi po vrsti, ker 'on je bogi'.. Če ga nekaj dni ni bilo, nas je že skrbelo, da se mu ni kaj zgodilo, ampak ne.. on je medtem veselo predel v naročju kakšnega drugega soseda.

Maček je legendaren.. osvojil nas je vse po vrsti, vsem nam je dal priložnost, da skrbimo zanj in ga imamo radi. Ko pride se vedno počutim počaščeno in si vzamem čas za njega.. pri hrani pa smo se s sosedi družno dogovorili, da bomo malo bolj pozorni. Če bo lačen lačen, bo dobil svoj obrok, če pa se bo videlo, da žveči zgolj iz vljudnosti, ker ima že tako ali tako polno rit vsega, pa bo njegov obrok precej manjši. 

Ampak ja.. samo vprašanje je koliko nas pravzaprav je, počaščenih, da skrbimo zanj in kdaj bo našel še kakšnega novega naivnega soseda, ki mu bo s svojo prisotnostjo dal tisti občutek zadovoljstva in ponosa, da si je med vsemi izbral prav njega in mu dovolil da skrbi zanj. :)